Matej Tacer's Reviews > Belo se pere na devetdeset

Po priporočilu sem prebral knjigo kajti z avtorico imava kar nekaj skupnih točk: mislim, da je približno eno leto starejša in sva torej oba odraščala v podobnem času, poleg tega pa sva se oba borila s podobno boleznijo v istem časovnem obdobju; mislim, da se je celo bežno spomnim iz B bloka onkološkega inštituta v letu 1991

Naj najprej povem, da je očitno avtorica prestala velike preizkušnje v mladosti, ob izgubi mame in brata, skozi kar se je prebila in kar zelo dobro, zgleda tudi iskreno, opisuje v knjigi. To je vredno spoštovanja.

Na drugi strani pa je avtorica, mogoče nevede, razkrila področje, ki me je vzpodbudilo k razmišljanju. Za razliko od avtorice sem jaz odraščal na deželi, na Kozjanskem. V svojem otroštvu se mi niti sanjalo ni da bi šel smučat na Kaprun, vsako leto večkrat v Istro na morje, v Trst po obleke, imel v stanovanju pohištvo in deke iz študentskega naselja, da bi doma delal vstopnice za tekme, da bi risal po avtomobilskih tablicah in se tako izogibal par/nepar omejitvam, da bi v času socializma, relativnega pomanjkanja in inflacije imel v Ljubljani na voljo tri stanovanja (Vojkova, Gregorčičeva in Grba), in podobno.

To omenjam zato, ker mnogi z nostalgijo objokujejo socializem - ni čudno! V takšnem socializmu, ki je poln hinavščine, okoriščanja, nepotizma, netrasparentnosti, nepoštenja so mnogi imeli lepo otroštvo. In iz takih pogledov in vrednot se je razvila slovenska malomeščanska elita, ki ji vlada še danes in vzdržuje to stanje. In kar je mogoče še najbolj zaskrbljujoče je, da se nobenemu to ne zdi sporno.